Intervju: doc. dr. Tomaž Curk

1. Kaj ste želeli postati v otroštvu? Ste si takrat že predstavljali, da se boste ukvarjali z računalništvom oz. tehnologijo? Kaj vas je nazadnje motiviralo za smer računalništva?

Že od kar pomnim, so me fascinirali računalniki, matematika, fizika, kemija, delovanje možganov, prostranost vesolja, tehnika, rakete, letala, roboti. Skratka, življenje in tehnika. Kot otrok sem seveda želel postati pilot. Ko sem pri petih letih dobil očala, sem se stežka sprijaznil, da to ne bom mogel biti. Željo sem vseeno izživel s simulatorji letenja, v osnovni in srednji šoli pa tudi z modelarstvom, ko sem zgradil in treščil vrsto radijsko vodenih jadralnih in motornih letal. Ukvarjal sem se tudi z elektroniko, sestavljal sem oddajnike in razna druga vezja. Prvi računalnik, »radirko« ZX Spectrum 48K, so mi starši
kupili pri desetih letih in od takrat programiram.

2. Vaši študentski dnevi so bili verjetno precej različni kot študentski dnevi današnjih študentov. Kakšna se vam zdi ta razlika? Kako bi jo opisali?

Govorimo o sredi 1990-ih. Internet v širši, domači uporabi se je šele začel pojavljati in seveda je ponujal bistveno bolj skromno vsebino kot danes. Za dostop do učbenikov, knjig in strokovnih revij smo najbrž morali knjižnico uporabljati precej pogosteje, kot jo danes uporabljajo študentje. O spletnih tečajih MOOC (Massive Open Online Course) ni bilo ne duha ne sluha, tudi do posnetkov dobrih predavanj, morda kakšnega znanstveno-dokumentarnega filma, se je bilo zelo težko dokopati.
Danes imamo videolectures.net, ted.com in podobno, kjer lahko izveš marsikaj uporabnega in presenetljivega.

3. Kakšni so bili vaši hobiji v času študija in ste katere od njih ohranili?

Modelarstvo, radijsko vodena jadralna in motorna letala. Že skoraj 10 let se s tem ne ukvarjam več, ker enostavno ne utegnem. Modelarstvo je zamenjala rekreacija, tek in plavanje, s čimer vzdržujem kondicijo za normalno delovanje. Že nekaj časa razmišljam, da bi se ponovno lotil modelarstva. To, kar so bili včasih modelarstvo, elektronika in radioamaterstvo, kar smo počeli v Domu mladih tehnikov v Kopru, zdaj nadomeščajo razni »hackerspace-i,« kar se mi zdi še bolj imenitno. Sin ima šest let in prihaja v leta, ko ga te reči vedno bolj zanimajo. Končno imam dober izgovor, da se lahko spet začnem ukvarjati s tem.

4. Naslov vaše diplomske naloge, kdo je bil vaš mentor in zakaj ste izbrali ravno to temo?

Naslov diplomske naloge je bil Razvrščanje profilov izražanja genov z metodami strojnega učenja, mentor pa prof. dr. Blaž Zupan, v juniju 2002. V diplomi sem analiziral ene izmed prvih podatkov o ekspresiji genov amebe D. discoideum, in sicer z namenom napovedovanja funkcije genov. Biologija me je zmeraj zanimala, ker skuša razumeti tako strojno kot tudi programsko opremo potrebno za življenje. Tako vključuje razumevanje posameznih celic, njihovo povezovanje v kompleksne
organizme in DNA ter pretok informacij.

5. Kako vidite razvoj tehnologije v prihodnosti, kot problem ali prednost in zakaj?

Razvoj tehnologije je neizbežen. Kot še vedno do zdaj, bodo tudi v prihodnje nova odkritja in izumi omogočali danes še nepredstavljive reči, s tem pa se bodo odpirala etična in druga vprašanja. Sem optimist in ne dvomim, da bomo tudi v prihodnje uspešno odgovorili na tovrstne izzive. Raziskovanje globin vesolja in Zemlje, umetna inteligenca, ki bo prestala Turingov test, robotika in vsesplošna avtomatizacija, prehod iz analizne (kjer mehansko ali kemično preoblikujemo in sestavljamo osnovne materiale v končni izdelek) v sintezno proizvodnjo (kjer končni izdelek “zraste” iz nekaj osnovnih gradnikov, npr. 3D printerji, sintetična biologija idr.) je le nekaj primerov, ki so trenutno še na meji z znanstveno fantastiko, a za katere upam, da jih bom vsaj delno doživel.

6. Kakšne so lastnosti dobrega profesorja? Kakšne so lastnosti dobrega asistenta?

Sposobnost neprestanega učenja in razmišljanja o snovi in učenju le-te. Samo tako lahko snov res razumeš, jo na jasen način posreduješ naprej in preveriš, kaj so študentje dejansko odnesli.

7. Na kratko podajte mnenje o bolonjskem študiju.

Reforma je poenotila evropski prostor in omogočila mobilnost študentom, kar je res prima. Živeti na tujem pomaga k oblikovanju bolj zaokrožene osebnosti. Šele ko živiš nekje drugje in spoznaš drugo okolje, vidiš, da so prav vsi pod kožo krvavi. Vidiš tudi druge načine dela in učenja, ki ti morda bolj ustrezajo in pomagajo, da se tudi sam hitreje izboljšaš.

8. Vaša sanjska služba?

Delo na FRI je zelo blizu sanjski. Zaposlen sem kot učitelj in raziskovalec v Laboratoriju za bioinformatiko. Oboje mi omogoča, da večino časa posvetim učenju in razmišljanju o problemih, povezanih z analizo in prikazom podatkov. Učim se od študentov. Učim se tudi od raziskovalnih kolegov, ko skupaj razmišljamo o novih algoritmih za procesiranje podatkov in odkrivamo biološke zakonitosti iz podatkov.

9. Vaš največji osebni dosežek?

Do zdaj največji profesionalni dosežek oz. priznanje je bilo povabilo na enoletno gostovanje na inštitut EMBL v Heidelbergu, Nemčiji, leta 2012. Tam sem prišel v stik z zelo zanimivimi raziskovalnimi izzivi in z izrednimi ljudmi, s katerimi aktivno sodelujem še danes.
Pravi osebni dosežek pa je vsekakor družina. Imam čudovito ženo in dva otroka, starejši je prvošolec. Vsi trije so moji najboljši življenjski učitelji.

10. Kakšen bi bil vaš kratek nasvet za študente FRI?

Poglobljeno in neutrudno razmišljajte o stvareh, ki vas zanimajo in se vam zdijo pomembne. Fino, če so te stvari že danes relevantne tudi za druge, ni pa nujno.

 

avtor: Vasilije Simeunović Djukić